Oktober 2009

Ponovitev dramske predstave

od Strokovna služba

Preberite si odzive v medijih:

Delo, 21.10.2009 Kulturaža O drugačnosti in enakosti

V ponedeljek zvečer se je pred polnim, naklonjenim in živahno odzivnim avditorijem Linhartove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani ponovno predstavila ustvarjalno ambiciozna dramska skupina Društva študentov invalidov Slovenije, ki je pod mentorskim vodstvom dramske igralke Maje Martine Merljak s številnimi poklicnimi sodelavci pripravila večmedijsko uprizoritev z jasnim izpovednim nagovorom občinstvu: Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa si niste upali vprašati.

Jedro uprizoritve tvorijo fragmentarne monološke ilustrativne pripovedi in tudi skrajno osebne lirske izpovedi osmih protagonistk in enega protagonista (Vesna Grbec, Aida Demiri, Lea Bernik, Tea Černigoj, Tina Cerk, Marja Koren, Barbara Šamperl, Mija Pungeršič in David Žnideršič, v predstavo je vključena tudi izpoved in podoba pokojne Daniele Šorc), v katerih posamezni akterji na iskren, duhovit, samoironičen in mestoma tudi globoko čustven način lapidarno, jasno, odkrito in tudi drzno oživijo prepričljive in pretresljive okruške zgodb in hrepenenj iz svoje osebne in posebne vsakdanjosti.

Če je v prvem delu, ki govori predvsem o klasičnih težavah in stiskah invalidov zaradi arhitekturne in tehnične neprilagojenosti okolja njihovim posebnim potrebam, vsebinska rdeča nit »nadaljevanka« o invalidki, ki polna optimizma in pozitivne energije do brezupa čaka na mestni avtobus z obljubljeno »platformo« za vstop z vozičkom in dovolj tenkočutnim šoferjem kot na svojega Godota, se v drugem delu dogajanje poglobi v čustveni in hrepenenjski notranji svet posameznice, ko prevzame rdečo nit nova »nadaljevanka« o paru »z dveh bregov« družbenega okolja, v katerem »zdravi« ali »normalni« fant očitno ne zmore potrebne moči za pričakovano ter zaželeno polnokrvno in odgovorno zvezo z »drugačno« invalidko.

Uprizoritev nam na svoj mozaični večmedijski način (z glasbo, plesom, projekcijami filmskih odlomkov in diapozitivov) govori o tem, da so za nas vsakdanje težave, ki jih imajo invalidi z arhitekturnimi in drugimi podobnimi ovirami v našem okolju, še vedno preveč samoumevne ter da se jim po drugi strani še vedno preveč naivno čudimo, kadar se ukvarjajo s smučanjem in podobno tveganimi prostočasnimi dejavnostmi. Oboje jemljemo dovolj površno in nekritično kot stereotipno samoumeven nasledek njihove »drugačnosti«. V zadnjem delu pa nam protagonisti občuteno pokažejo in izpovejo tudi najglobljo in univerzalno človeško ranljivost v najintimnejših čustvenih razmerjih in hrepenenjih, po kateri se pravzaprav posamezniki s posebnimi potrebami ne razlikujejo od onih brez njih. V omenjeni univerzalni čustveni občutljivosti in ranljivosti ter identifikaciji z njo bi pravzaprav »zdravi« morali zaznati nove spodbude za odpravljanje tistih ovir, ki zaustavljajo invalide v naši vsakdanjosti še vedno za plotovi preveč zlahka samoumevne »drugačnosti«.

Poleg Maje Martine Merljak, ki je na začetku in koncu za učinkovit dramaturški okvir imenitno odpela song Jureta Ivanušiča ter za močan končni poudarek občuteno interpretirala še pretresljivo izpoved pokojne Daniele Šorc, je z očarljivo plesno in akrobatsko lahkotnostjo v dveh nepozabnih nastopih stopnjeval odrsko dogajanje do izraznega vrhunca plesalec Branko Potočan (sokoreograf je bil Gregor Luštek). Za ilustrativne igrane filmske odlomke sta poskrbela režiserja Marko Šantić in Urška Menart z igralci Grego Zorcem, Evo Kraš, Janom Bučarjem, Markom Mandićem, Rokom Kunaverjem, Jernejem Kuntnerjem, Kristijanom Gučkom in Borisom Kerčem, za udarna jazzovska, rockovska in bluesovska glasbena »ločila« ter inštrumentalne spremljave k songom pa kvintet odličnih inštrumentalistov MadDog (Miha Hawlina, Davor Herceg, Sergej Jereb, Marko Bertoncelj in Ivan Bekčić).

Slavko Pezdir